Živjo,
Ampak mislim pa, da studentu ne bi smelo biti potrebno delati med studijem in da bi ga studij moral toliko zaposliti, da niti ne bi imel casa. Tako bi efektivno izkoristil svoj cas studija za pridobivanje znanja.
S tem se strinjam, čeprav sam počnem ravno obratno, v največji meri zato, ker sem preveč "vezan" - ker gre za majhno podjetje, prijateljski odnosi, periferno območje Slovenije, bi zelo težko prekinil z delom, ker bi podjetje (pri katerem mislim delati tudi naprej), spravil v precej nelagoden položaj. Žal mi je, da mi nihče, ko sem bil v 2. letniku gimnazije in z delom začel, takrat tega ni povedal. Skratka, če bi se še enkrat odločal, bi se odločil ali za strogo projektno delo, kjer se po projektu lahko posloviš ali pa samo za študij (če bi si seveda lahko to privoščil in trenutno bi si lahko).
Ker jaz nekako ne vidim razlike v izkusnjah, ce studiras 7 let in vmes delas ali pa dostudiras v 5 letih in potem dve leti delas in si pridobis tiste izkusnje, ki so si jih pridobili tudi tisti, ki so studirali 7 let. Vidim pa razliko v kvaliteti. Ce 5 let studiras, se lahko res posvetis temu. In ce potem 2 leti delas (polno), se lahko tudi veliko bolj posvetis temu in tudi delodajalec bo vedel, da sedaj lahko polno delas na nekem projektu.
Tudi s tem se strinjam. Poleg tega, mislim da lahko med samim študijem dovolj razvijaš svoje sposobnosti tudi v neprofitni sferi - sploh s kakšnimi odprtokodnimi projekti in podobno, če si recimo programer. Mislim, da tudi to nekaj šteje, ko iščeš zaposlitev.
Seveda pa se delodajalec to trenutno ne splaca. In to bi bilo potrebno spremeniti, tako da bi se mu splacalo zaposliti mlade delavce. (Tako kot se mu sedaj splaca zaposliti studente.)
Ja, dejansko problem "izobraženih invalidov" (torej tistih, ki hitro končajo faks in na koncu nimajo praktičnih znanj) obstaja, tudi pri nas smo že imeli na preizkušnji take. Vseeno pa to ni pravilo - dejansko je treba vedno gledati od primera do primera.
To se pa da resiti s tem, da se tudi pri nas zavemo, da veliko premalo ustanavljamo svoja podjetja. V ZDA je normalno, da oseba poskusi postaviti vecje stevilo podjetij v svojem zivljenju. Pri nas pa se vsi bojimo poskusiti. Pa saj ni samo strah, ce sploh pogojev ni za to. Tudi drzava tega ne spodbuja ravno. In tudi investitorjev ne mrgoli kot v ZDA.
Hmm, jaz tudi mislim, da pogoji niso tako slabi. Tudi mislim, da ne gre vedno samo za stvar poguma, vsaj zase lahko govorim tako. Oba starša sta privatnika, eden ima d.o.o., drugi s.p. in vem kako izgleda furati firmo. Zdi se mi, da redkokdo zmore naslednje 3 stvari: furati lastno firmo, se ukvarjati z družino (otroki) in delati na partnerskem odnosu. Če nisi družinski človek potem seveda ni problema - imaš firmo in konec. Vendar konkretno meni je večja vrednota družina in odnos kot imeti lastno podjetje in posledično veliko denarja, ugleda, uspeha. Če ti je firma večja vrednota, navadno nekaj trpi - ali otroci ali partnerski odnos, kar pomeni, da ju žrtvuješ - tako za svoje kot za družbeno dobro. Vsaj jaz vidim to kot neko žrtvovanje. No, seveda obstajajo tudi taki, ki zmorejo vse to ... ampak zato rabiš res ogromno energije in discipline.
LP, Nejc
