Mi smo nekaj posebnega
Janez Drobnič
Janez Drobnič <http://www.finance.si/avtor.php?id=JDN>, Poslanec NSi
[EMAIL PROTECTED] <mailto:[EMAIL PROTECTED]>
Privilegiji škodijo študentom
Ta izgovor boste našli v besednjaku ne samo politikov, ki se v kočljivih
situacijah izognejo zoprnim stališčem ali odločitvam z namenom, da bi
radi vsem ugajali ali imajo za bregom kaj drugega, temveč tudi mnogih
"strokovnjakov", ki po tej poti tudi prikrivajo svoje interese. Nesporno
imamo specifični jezik, pa še kakšno posebno navado ali razvado bomo
našli tu med Slovenci pod Alpami, ampak to še ne pomeni, da zakoni
logike, matematike, fizike ali ekonomije v naši deželi ne morejo veljati
in bi zato morali imeti za posamezne primere posebno ekonomsko znanost
ali matematiko. Za izgovorom specifičnosti (posebnosti) se praviloma
skriva želja po ohranitvi privilegiranega položaja, ki prinaša praktične
gmotne koristi, izgovor na javni ali nacionalni interes pa je drugotnega
pomena in le leporečje. Zato se poleg tistih, ki že obstajajo, porajajo
novi in novi predlogi za posebne primere in kako spreminjati način
ohranjanja stalnosti takih posebnosti ali, lepše rečeno, ne krčiti že
pridobljenih pravic.
*Specifična študentska prehrana *
Pred nekaj dnevi smo dobili prenovljeni predlog zakona o študentski
prehrani, ki je plod več kot leta pogajanj med vlado in študenti.
Pogajali so se pravzaprav o eni sami točki oziroma členu, kdo bo
razdeljeval bone za študente: izbrani najboljši ponudnik na razpisu ali
študentska organizacija? Odgovor, kaj so se dogovorili, je vnaprej znan.
Ostalo je torej tako kot prej s pojasnilom, da sistem deluje in da je
zaradi specifičnosti - razdrobljenih fakultet - možna edino takšna
rešitev. Lepo, a kaj, ko je težava v podrobnostih. Tako subvencioniranje
zagotavlja prehrano približno 30 odstotkom študentom - preostali nimajo
od tega nič - na fakultetah in univerzah pa večinoma ne moreš dobiti ali
kupiti hrane. Poročilo pravi, da so s sistemom zadovoljni skoraj vsi:
izbrani gostinci, fakultete, ki jim ni treba glede prehrane storiti
ničesar, in celo država, ker za vse študente tako ali tako nima
zagotovljenega vsega potrebnega denarja. Zlasti pa je zadovoljna
študentska organizacija, ki razdeljuje bone, in za to nalogo je
pripravljena narediti vse, čeprav trdi, da velik del stroškov
razdeljevanja bonov pokrije sama namesto države. Edini nezadovoljni so
študenti, ki od tega sistema nimajo nič - takih je 70 odstotkov!
Do zdaj mi ni uspelo razumeti študentske organizacije, zakaj si tako
prizadeva za ta posel, če ima z njim krepko izgubo. Sicer je izdelava
izbora 100 ali več gostiln z "najkvalitetnejšo in najcenejšo hrano" na
podlagi razpisa nesmisel, pa še oporekajo vam lahko, da država pošilja
študente med predavanji v gostilne, kar ne bo pripomoglo k uspešnejšemu
študiju, utegne celo še bolj izprazniti predavalnice. Če je fakultetam
ali univerzam kaj do študentov, naj fakultete ali univerze organizirajo
prehrano pri sebi v lastni režiji ali dajo v najem najboljšemu
ponudniku. Preprosto. Če ima ob tem interes še država, lahko stroške teh
izvajalcev subvencionira, da bo hrana za študenta cenejša, ali pa da
dodatek k štipendiji in si bodo študenti sami poiskali najcenejši in
najkakovostnejši obrok.
*Odprava študentskih posojil *
V predlogu štipendijskega zakona ne bo več študentskih posojil, kar bi
lahko bil eden od ključnih načinov spodbujanja izobraževanja za tiste
mlade, ki niso s socialnega dna in ne prejemajo državne štipendije,
kadrovske pa vemo, da so zelo redke. Posojila nedvomno spodbujajo k
uspešnejšemu študiju in dvigu odgovornosti študentov. Temeljijo na
vzajemnosti, ker študent del pridobljenih sredstev vrača, ko se zaposli,
drugi del plačila pa prevzame država (odpis obresti in glede na
uspešnost tudi del glavnice). Država daje za šolanje proračunski
davkoplačevalski denar, zato je smiselno in gospodarno, da se ji ta
"naložba" deloma povrne, ker v globaliziranem svetu diplomanti vse
pogosteje zapuščajo državo in nimajo do svojih "investitorjev" nobene
obveznosti. Po izjavi predstavnika ministrstva sodeč, se študentska
posojila v Sloveniji odpravljajo, ker se zaradi specifičnosti našega
študija ne splača dodeljevati posojil, čeprav je v drugih državah to
eden temeljnih načinov spodbujanja študija, ki vpliva tudi na
odgovornost študentov.
*Najdaljše trajanje študija *
Študij v Sloveniji je med najdaljšimi v državah EU, kar pomeni, da ni
učinkovit. In spet boste našli zagovornike ohranjanja enakega statusa še
naprej zaradi nacionalnega interesa ob upoštevanju naše specifičnosti,
da bi ohranili fakultete takšne, kakršne so, v katerih bodo profesorji
tudi v prihodnje imeli stalni mandat, čezmerno vpisovanje študentov
zaradi statusa z veliko osipa ... Zaradi nacionalnega interesa ne pride
v poštev uveljavljanje konkurenčnosti, saj bi ogrozilo njihov obstoj:
fakultete bi lahko ostale brez študentov, slabi profesorji pa brez
službe. In to je specifično, pa še nacionalni interes je v ozadju.
*Specifično študentsko delo *
V Sloveniji imamo študentsko delo, ki v svojem osnovnem namenu ni
sporno. Žal se uporablja kot eden izmed glavnih ukrepov "mehčanja"
togega trg dela, njegove žrtve pa so študenti, ker jih odvrača od
študija in ustvarja večne študente, ki so samo formalno vpisani v šolo,
da lahko delajo prek študentske napotnice. To izrabljajo tudi
delodajalci, ki to kategorijo delovne sile brez zavarovanj uporabljajo
na trajnih delovnih mestih namesto delavcev. Nekaj tega je tudi v javni
službi, o čemer smo že pisali. Našli boste "študente", ki delajo po
nekaj let pri istem delodajalcu za poln delovni čas do svojega 30. leta
ali še čez. Zato imamo najmanjši delež zaposlenih mladih do 26. leta
starosti, manj vplačil v zavarovalnicah, manj družin in s tem manj
otrok. In končno ti ljudje ne bodo prišli do pokojnin za polno
pokojninsko dobo.
*Zaradi posebnosti ni konkurence *
Ko se ozrete v svoji okolici, boste našli podobne specifične otoke, na
katerih "ni bilo možno" uveljavljati pregledne ponudbe in povpraševanja,
konkurenčnosti, enake dostopnosti in gospodarnosti. To so fakultete,
kjer boste težko našli prožnost zaposlovanja ali konkurenčnosti, hkrati
pa ni potrebne volje za spremembo. Podobno je z zaščito nacionalnih
gospodarskih šampionov, specifični smo pri lastninjenju bank, ki nam ni
po volji zato, ker bi domnevno oškodovali nacionalni interes. Tu imate
dimnikarje, ki opravljajo posebno obrt in celo prinašajo srečo, zato
imajo svoj sistem, nad katerim se državljani jezijo ... Specifični
moramo biti očitno tudi pri fundacijah za invalidske in humanitarne
organizacije, zato po načelih "avtonomnosti" same sebi delijo
proračunski denar, nadzorujejo porabo in ugotavljajo upravičeno
namenskost in še kaj.
*Invalidi zmorejo, drugi ne *
Ko sem se v začetku svoje poklicne poti srečal z invalidi na zavodu za
zaposlovanje
<http://www.finance.si/lex.php?tip=p&item=Zavod%20za%20zaposlovanje%20Slovenije>,
so me ti najprej seznanili s tem, da jih ne smem obravnavati kot
posebneže in nesposobneže, ki se ne morejo lotiti nobenega dela. Lahko
delamo, lahko dobro delamo, lahko ustanovimo podjetje in ga tudi vodimo,
so mi razlagali. Veliko energije, dobre volje, optimizma in odgovornosti
je bilo potrebno, da smo ustanovili prvo invalidsko podjetje in nato je
zraslo še drugo in tretje. Danes jih je veliko po vsej Sloveniji in
večina jih dobro dela. Dokazali smo, da za tistega, ki hoče, ni nič
pretežko, le "specifičnost" invalidnosti je treba premagati. Invalidnost
ne pomeni konca razvoja, konca življenja in neveljavnosti vseh zakonov
fizike, ekonomije, matematike in logike.
Nesporno dejstvo pa je, da tam, kjer nismo uveljavili sistema
specifičnosti in so se ob spremembah upoštevali mednarodni standardi,
konkurenčnost in stroka, smo danes državljani najbolj zadovoljni s
ponudbo blaga in storitev. Škoda, da teh "posebnosti" ni več.
Specifičnost, ki jo ponavljamo, se nam je verjetno usedla s
samoupravljanjem, s katerim smo slepili sebe in svet, da smo nekaj
specifičnega in s tem tudi nekaj odličnega. Izkazalo se je, da smo
stopali po napačni poti, drugi pa so nas pustili v tem samozadostnem
prepričanju. Na koncu smo plačali ceno v zaostajanju razvoja in blaginje
za drugimi državami. Je potrebno, da še naprej varamo sebe s svojo
posebnostjo? Naj vendar povsod velja, da je ena in ena dve, ne pa nekaj
drugega, ker smo nekaj opredelili kot specifično.
*/Janez Drobnič
<http://www.finance.si/lex.php?tip=o&item=Janez%20Drobni%E8> je nekdanji
minister za delo v vladi Janeza Janše
<http://www.finance.si/lex.php?tip=o&item=Janez%20Jan%B9a>, zdaj pa
poslanec državnega zbora.
/*
Mitar wrote:
Zdravo!
V ponedeljek bo na Filofaksu prav zabavno ... samo to vam povem. :-)
Mitar
-------- Original Message --------
*AVTONOMNA TRIBUNA*
*21.5.2007 ob 12.00*
*V AVLI FILOZOFSKE FAKULTETE*
Pogovor o težavah študentov, trenutni situaciji, reformah, kam nas
vse skupaj pelje.... Razmisli, povej kaj te teži, beseda bo TVOJA!
