Zdravo! > Če si le predstavljam, da bi imel otroka, ki v življenju ne bi poznal > drugega kot bolečino in bi preklinjal vsak trenutek svojega obstoja - > in če bi pred njegovim rojstvom vedel, kakšno bo njegovo življenje, > se mi zdi nadaljevanje z dejavnostjo, ki vodi do njegovega rojstva, > vsega obsojanja vredno. Bolje bi bilo, če ne bi nikoli obstajal.
Ampak ali si res lahko ti tisti, ki o tem odloca? A ne bi bilo pravilneje (tako kot ti rad delas, torej v nesigurnosti izberes bolj sigurno varianto) pustiti otroka, da se sam odloci? Vedno lahko naredi samomor. Potem se tudi pojavi vprasanje meje. Kje postavljamo to mejo "trpljenja"? Pri umu? Pri telesu? Pri druzbi? "Napacna" barva koze je kdaj prinesla precej trpljenja, pa verjetno ga se. A je res nacin, da se veliko oblik tega trpljenja odpravi ravno s tem, da se vztraja na spremembah. Ce bi se crnci v casu suzenjstva odlocali tako kot ti, potem sploh otrok ne bi imeli ali kaj? > Če se ne motim, je Greg Egan (dokaj slaven sci-fi avtor) napisal neko > krajšo zgodbo o tem, kako nek AI raziskovalec zavrne sodelovanje pri > evolucijskem AI projektu ravno iz moralnih razlogov... in že tedaj > sem se strinjal z njim. A lahko najdes tocen naslov tega? Ta pa bi me zanimala. > Btw, ali sem (v tvojem pomenu besede) omejen, če trdim, da 100% nikoli > ne bom želel storiti samomora - če izvzamem možgansko kap ali kaj > podobnega, kar bi okvarilo mojo presojo? Sem potemtakem brez svobodne > volje? Mislim predvsem, da se motis. Ne verjamem, da je osebnost (in s tem taksna odlocitev) lahko sploh staticna, da bi lahko bitje bilo inteligentno in samozavedajoce. Mislim, da je nujno, da se spreminja in s tem tudi ne mores reci, da 100 % nikoli cesa ne bos zelel ali ne zelel. Mitar
