Zdravo! > Izvorna koda ji je podana v neki datoteki na disku, do katere ima ali pa > lahko pridobi dostop; razen tega pa lahko vedno pogleda kaj se nahaja na > nekem naslovu v gl. pomnilniku oz. v že prevedenem programu.
To razmisljas tako le zato, ker so taksne nase splosne arhitekture, ki jih uporabljamo. Ampak ni razloga, zakaj ne bi preprosto to bilo nedovoljeno programu. Torej da programu ne dovolis branja segmenta, kjer ima kodo. Lahko le PC nastavlja. > s tem se ji močno olajša rekurzivno samo-izboljšavo Ker se s tem tudi prakticno ukvarjam, se mi zdi, da je to precej odvisno od implementacije. Recimo AI se lahko izboljsa tako, da zgradi nek nov konstrukt, ga prevede in uporablja v prevedeni obliki le tako, da ga "klice", izgubi pa izvorno kodo, kako je ta konstrukt zgradila. Zakaj bi izgubila? Zaradi optimizacije izkoriscenosti pomnilnika (funkcija spanja recimo) in zato, ker na zacetku ne bo se "vedela", da bi si bilo to dobro zapomniti, ker kasneje ne bo vec mozen dostop do tega. Recimo konkretni primer tega je, da v funkcijskih jezikih (recimo Haskell) ti lahko dinamicno generiras nove funkcije iz obstojecih, ampak po drugi strani pa potem nimas pregleda v samo strukturo taksne funkcije, ko enkrat sestavis. LISP recimo pa tudi to omogoca. > Ali pa malo drugače: katero orodje zunaj AI sistema bi ji sploh lahko > prišlo prav pri njenem poskusu lastnega razumevanja? Dodaten pomnilnik. ;-) Tako kot mi uporabljamo table in papir, da bolje razumemo stvari. Mitar
